Revija Park, pet, 19.2.2010, “Temna energija Roberta Jukiča”, avtor zapisa Rasto Božič
V okviru drugega koncerta LokalPatriotovega Jazzinty abonmaja 2010 je včeraj v njegovem klubu nastopila mednarodna zasedba velenjskega basista Roberta Jukiča z gostom, ameriškim pevcem Milesom Griffithom. Jukič je presenetil, šlo pa bi tudi brez Griffitha. Jukič, tokrat z električno-akustičnim basom, je na oder prišel ob spremljavi novomeškega znanca, avstrijskega trobentača Daniela Noesiga, njegovega rojaka, bobnarja Wolfija Rainerja, kitarista Vanje Kevrešana in klaviaturista Erika Marenčeja, zasedbi pa se je nekajkrat pridružil pevec Miles Griffith.
Skozi dvodelni koncert, ki ga je vodja zasedbe in avtor glasbe zastavil kot tekoče prelivanje med skladbami njegovih zadnjih dveh albumov, enega je izdala novomeška Goga, drugega pa ljubljanske Sanje, je Jukič tolmačenje lastne glasbe postavil v povsem nov okvir in zvočno sliko. Glasbo je sodobno fuzijsko obarval, ji dodal veliko mero elektronike, pri čemer so mu izdatno pomagali vsi sodelujoči instrumentalisti, zabelil pa z daljšimi sprehodi, zvočnimi raziskovanji, solističnimi posredovanji, temačnimi prehodi in zapletenimi mrežami. Poigraval se je s priredbami in jih zvedavo plemenitil s prvinami elektra, reggaeja, bluesa in afriške rumbe.
Če se ozremo na njegovo doslej dokaj predvidljivo jazzovsko glasbo, je z barvami in oddano energijo povsem presenetil, kar pa ne moremo ugotoviti za na novomeških odrih pogosto prisotnega Griffitha. Poleg dveh liričnih izletov ta ni ponudil ničesar, kar bi upravičilo njegov sloves. Uporabljal je preverjeno taktiko, nakazal frazo ali dve, nato pa se namesto k vokalnim mojstrovinam in nadgradnjam zatekal h kričanju. Kot kaže, je ta cesar že dolgo nag.
...............................................................................................................
avstrijska glasbena strokovna revija "Concerto", 1/10 - februar 2010
ocena; "Radio": 5, "Jazz for masses": 4.5
avtor zapisa Alfred Krondraf
Slovenski basist Robert Jukič predstavlja na "Radiu" nekaj podobnega "konceptualni zgoščenki", kjer združuje delčke povsem različnih glasbenih kultur in ustvarja sliko v kateri odseva samega sebe. Glasbeni radijski šumi delujejo kot delitveni element med skladbami in tudi kot objemka, ki povezuje skladbe skupaj. Zaradi raznolikosti kompozicij, skoraj vse so izpod peresa Roberta Jukiča, brezžanrstvo postane žanr sam in daje zgoščenki trajnost, ki se ne obrabi niti po večkratnem poslušanju.
Dvojni album "Jazz for masses" predstavlja povsem drugačnega Roberta Jukiča. Medtem, ko na prvi zgoščenki majhna zasedba igra na sofisticiran način in uporablja tone zmerno, enkratna skladba je otvoritvena "Tetive", na drugi zgoščenki Jukič predstavlja skoraj big-bandovsko instrumentacijo z polnim zvokom. Tudi na teh dveh zgoščekah basist in skladatelj sije z njegovim neverjetnim stilskim razponom. Obe izdaji sta atraktivni in, tudi to bi moralo šteti, veliko poudarka je bilo danega na dobro oblikovane ovitke.
...............................................................................................................
Radio Študent Ljubljana, Glasba> Tolpa bumov
ROBERT JUKIČ: Radio (Sanje, 2009) Nedelja, 24. 1. 2010
Maja Matić
Album Radio, preteklega leta izdan pri založbi Sanje, je četrti samostojni album domačega basista Roberta Jukiča. Četudi se na prvi posluh plošček zdi le konglomerat različnih žanrov in izvajalcev, jih Jukič spretno preplete v krepko in dodelano celoto, ki jo vselej spremlja specifični duh in razpoloženje. (v celoti!)
* Album Radio, ki je bil preteklega leta izdan pri založbi Sanje, je četrti samostojni album domačega basista Roberta Jukiča, ki ga poznamo z vseh koncev; nazadnje smo ga poslušali na prvencu Črta Remica First Take, prav tako pa na albumih Kaje Draksler, Jureta Pukla, Janija Kovačiča ter številnih glasbenikov iz ne-jazzovskih okolij. Album Radio predstavi ravno to širino njegovega ustvarjanja in delovanja, na njem pa sodeluje veliko različnih muzičarjev, vključno z ravnokar naštetimi.
Radio se nam tako na prvi posluh preprosto zdi kot konglomerat različnih komadov, ki jih je avtor v teh letih ustvaril in zaradi njihovih raznolikosti potisnil v koncept radijskega sprejemnika. Slogovno se tako giblje od jazza in klasičnih kompozicij do countryja, šansona in popa. Radijski šum se občasno pojavi kot povezovalec med komadi ter znotraj komadov samih in se tako sprva dozdeva kot edini povezovalec pisanega konglomerata v celoto albuma.
A globlje ko praskamo po ploščku, bolj ugotavljamo, da je ta pravzaprav pošteno premišljen in se v celoto prepleta veliko bolj prefinjeno kot samó s slučajnostjo radijskega sprejemnika. Jukič slogovno kontrastne dele povezuje z uporabo istih motivov v različnih kontekstih ali pa postavi cele komade v pregneteni obliki na drugo mesto. Motiv iz klasične klavirske skladbe Etude 1 se tako denimo pojavi kot spremljava v kasnejšem, karakterno precej drugačnem vokalnem komadu Tetive. Peti komad albuma Jukič pomenljivo naslovi Kalimba, četudi se ta inštrument pojavi samo v njegovih zadnjih sekundah; ob podrobnejšem poslušanju pa ugotovimo, da je bil to samo izrezek kalimbinega sola v kasnejšem komadu Chun Lee vs. Surinami.
Reference na druge komade se zgodijo tudi v radijskem šumu in iskanju radijskih postaj. Jukič se poigrava tudi s hrupom francoskega kafiča, ki ga subtilno podtakne na različne konce albuma, a postane jasen šele v šansonu Zadnja kava za dva, ki ga pripoveduje hrapav glas Janija Kovačiča. Vsekakor pa so subtilne povezave Radia preveč dobro zastavljene, da bi jih lahko vse obravnavali v tej recenziji.
Ne smemo namreč pozabiti na značajsko sredico albuma, ki pravzaprav tvori tisto osnovno in bistveno celoto. Rdeča nit Radia je nostalgični, reminiscentni duh, ki ga avtor pričara bodisi z besedili ali pa si da duška z uporabo efektov kot sta reverb ali delay, ustvarjajoč tisti oddaljeni občutek brezčasnosti. Jukič včasih komade predela podobno, kot se spomini pokvečijo v sanjah, pri čemer pogosto postanejo bolj bizarni. Vse to gre z roko v roki s poprej razdelanimi referencami med komadi. Iz pretežne reminiscentnosti pa se premakne morda le komad Tetive s pevko Bettino Koziol, ki je najbrž ravno zato postavljen tik pred konec plošče, verjetno pa tudi zato, ker se v njem zgosti ves žmoht albuma ter se bržkone zgodi tudi njegov višek.
Radio je odlično zasnovan album, ki tako predstavi prerez muzik brez časovnih ali slogovnih omejitev na zelo premišljen način in pozornega poslušalca posrka v vnovično poslušanje in odkrivanje njegovih zanimivosti. Jukiču tu uspe ustvariti trden koncept ter nenazadnje tudi neko specifično identiteto, ki lahko v morebitnem prihodnjem razvoju obeta še več.
...............................................................................................................
Slovenske novice, 14.09.2009
S papirja na oder in nato v studio, avtor zapisa andrej predin
Novi album Roberta Jukiča z naslovom Radio je zanimivo in izpopolnjujoče glasbeno potovanje — Poslušalec je ujet v raznolikem svetu zvokov in občutij — Pri projektu je sodelovalo približno 30 glasbenikov — Nekatere kompozicije so nastale že leta 2004
Pri založbi Sanje je nedavno izšel zanimiv glasbeni projekt Roberta Jukiča z naslovom Radio. Gre za svojevrsten kolaž občutij in glasbenih izrazov, ki ob brskanju po radijskih postajah ustvarja enkratno zvočno in razpoloženjsko okolje. To deluje kot skupni imenovalec različnih stilov in razpoloženj. Avtorjeva preprosta in učinkovita zamisel brskanja po radijskih frekvencah razširja glasbo v dodatno dimenzijo, v prostor, katerega odmev pri marsikaterem poslušalcu vzdraži strune nostalgije, to velja še toliko bolj za generacijo, ki je imela srečo, da je živela v obdobju radia. Jukičev Radio ni zgolj tehnološka napravica, tranzistor, temveč stanje duha in odmev izgubljenega obdobja. »Prostorsko in časovno gre za obsežen projekt. Nekatere kompozicije so nastale že leta 2004, nekatere so novejšega datuma, nekatere so nastale za domačo mizo, nekatere za tujimi klavirji. Skladbe so se rojevale v različnih oblikah in so v različnih oblikah bile tudi v živo izvajane. Kljub temu jih je večina zahtevala svoj čas in negovanje, preden so razkrile, kaj so, in mi dale vedeti, kako naj jih kdo zabeleži na trak. Ustvarjalni proces je bil res dolg, saj se je začel na papirju, se prebijal na odre, preživel predprodukcijo in snemanje ter končno zlorabo v postprodukciji,« nam je pojasnil Robert, ki je k sodelovanju privabil številne uveljavljene avtorje, kot so Jani Kovačič, Vesna Pernarčič Žunić, Uršula Ramoveš in Fantje z Jazbecove grape, Dejan Lapanja, Igor Bezget, Jure Pukl, Jani Moder, Kaja Draksler, Kristijan Kranjčan ali Bettina Koziol iz Nemčije, če jih naštejemo le nekaj. Sodelovali so še glasbeniki iz Hrvaške, Avstrije, Srbije, Kosova in Belgije. »Vsi sodelavci so bili izbrani namensko za skladbe. Bolje rečeno, skladbe so mi povedale, koga zvabiti k sodelovanju. V nekaterih primerih je za usodno srečanje poskrbelo naključje, za druge je bilo jasno že prej. Nekateri so zvedeli šele dan pred snemanjem. Vedno je bila glasba tista, ki je povedala kdo, kaj, kako in zakaj. Vsem sodelujočim se zahvaljujem za potrpljenje, čas in trud. Album mi je dal novih izkušenj in spoznanj, znanj, sodelovanj. Vprašanja in odgovore na razne teme, ki se ne bi odprle, če se ga ne bi lotil, zagrizel in dokončal.«
Album Radio nas popelje na glasbeno popotovanje, ki je enako učinkovito med vožnjo z avtomobilom kot na avdiofilskih aparaturah v dnevni sobi. Večina skladb lahko stoji tudi zunaj koncepta plošče, zato bo zanimivo videti, kako ga bo Jukič preslikal na odrske deske. »Album bo na odru deloval tako kot vsak radio. Vsak dan je isto, a vsak dan drugače. Dejansko je projekt tako obsežen, da bo na žalost treba sklepati kompromise. Na albumu je okoli 30 sodelujočih, kar je za zdaj v času recesije logistično in finančno neizvedljivo. Upamo na boljše čase. Predpremierni koncert na Festivalu Sanje smo izvedli v 15-članski zasedbi, konceptualno in glasbeno zvesto albumu.« Jukič je trenutno vpet kar v tri projekte, za katere upa, da mu bodo vzeli manj časa kot Radio.
...............................................................................................................
Janez Ramoveš o plošči “radio” Roberta Jukiča, 31. 8. 2009
Prav tako, kot v nekih precej minulih časih, še vedno obstaja možnost, da vključimo radio, sedemo in preprosto poslušamo. Lahko sami ali v paru. Lahko objeti z nekom, lahko z ljubezenskim romanom v rokah, lepo monografijo pred sabo ali udobno zleknjeni s stripom Dylana Doga – kar je eno in isto. Če dobro poslušamo, vidimo človeka z lune.
...............................................................................................................Jani Kovačič o plošči “radio” Roberta Jukiča, Ljubljana, 30.8.2009
Radio Roberta Jukiča je zmešnica, ali kot radi pravijo mladi - shake, vsakdanje poplave žanrov in stilov, ki nas zasipljejo iz neštetih zvočnikov. Nekajkrat zaslišimo staro iskanje postaj, ki se ga spomnimo le najstarejši. A tak miks je je le eden možnih zvočnih prostorov, ki jih Robert Jukič raziskuje na tej plošči. Raznovrstnost zvočnih barv vsakdanjosti - tako privlačnih, da nam zastane korak, da vstopimo v lokal, da nehamo nakupovati in - prisluhnemo. In vsi ti trenutki so kot postaje na radiu, so kot pesmi na Radiu Roberta Jukiča.
...............................................................................................................
revija park, 22.3.2008, recenzija koncerta jure pukl new virus quintet, lokal patriot, novo mesto,16.2.2008, avtor zapisa rasto božič
(...)izdelane in zahtevne bertoncljeve ritme je jukič bogatil s čvrsto podlago funka (...)
...............................................................................................................
Jazzforum.be o zgoščenki "How about that!?", avtor zapisa Patfan, 6.3.2007
Deset kompozicij, od tega devet izpod peresa Roberta Jukiča. "How about that?!"v Sloveniji situiranega basista je dokaz, da se tam ustvarja čudovita glasba. Ritem sekcija in šest pihalcev, prijetna predstavitev teh glasbenikov.
...............................................................................................................jazzques.skynetblogs.be o sodelovanju Roberta Jukča z mednarodnim kvartetom "Take the duck", avtor zapisa Jacquesp, 19.2.2007
Take the duck" so bili počasni v iskanju basista (Nic Thys, Eric Surmenian, Manolo Cabras, Sal La Rocca so uspevali od nastanka skupine), ampak že skoraj dve leti Slovenec Robert Jukič prevzema to vlogo.
...............................................................................................................
jazz.blogspot.com, 17.2.2007, o koncertu take the duck, jazz station, bruselj, 17.2.2007, avtor zapisa moandji ezana
(...)nekateri najbolj intenzivni trenutki so nastopili, ko sta se se jukič in jannuska “oddvojila” v duet, kot sta to storila na bobnarjevi skladbi “third”.(...)
...............................................................................................................
Revija Muska, 2004, zapis o Ljubljanskem Jazz Festivalu - izsek, avtor zapisa Rok Jurič
Zadnji večer letošnjega jazz festivala je bil od vseh treh večerov še najbolj raznolik. S prvim koncertom Roberta Jukiča in njegovega okteta smo dobili dobro uležani, v času obilno mariniran skoraj standardni jazz. Mladi glasbeniki, ki sestavljajo zasedbo, razveseljujejo s solidnim poznavanjem jazzovske zgodovine in kažejo zdravo mero samozavesti, ko to zgodovino mično krojijo v današnji čas. Zaletavosti, ki je za mladost tako značilna, je bilo malo. Ostali so trdno na tleh in nekako skromno, a tehnično dovršeno izpeljali koncert do konca. Prav pozdraviti je treba to mladež, ki z dobrim poznavanjem jazzovske geneze obeta, da se bo razvila v razveseljiv in smel jazzovski ceh. Z leti, ko bo narasel pogum in ko bo čas zahteval, da odločneje pokažejo svoja videnja, jim bo dobra tehnična podkovanost, ki jo sicer kažejo sedaj in je ta hip njihova glavna kvaliteta, omogočala, da bodo brez ovir razvili lastni glasbeni izraz in ga tudi zagovarjali. Ob Jukičevem kontrabasu, ki je suvereno usmerjal dogajanje ter bil glavna nit koncerta, bi pohvalil še dobrega pianista Rolanda Wespa, pa tenorskega saksofonista Jureta Pukla in trobentača Daniela Noesiga. Skupina, ki obeta in kliče, da delovanje njenih članov skrbneje spremljamo, kot smo to počeli doslej. (...)
...............................................................................................................
Revija Park, 2004, zapis o zgoščenki Roberta Jukiča "How about that!?", avtor Janez Lamovšek
Nosilec te jazzovske plošče je basist, katerega imena ne bom zapisoval dvakrat. Je tudi avtor skladb, razen ene, in aranžer vseh.Naslovna skladba How about that in album nasploh je bržkone motiviran z njegovim sodelovanjem v več zasedbah. Veliko je namreč sodeloval tudi pri popularnih glasbenikih; po tem je širšemu občinstvu morda sploh kaj znan; pa ga sodelovanje pač ni zadovoljevalo. Zdaj se nam je pokazal v svoji pravi luči. Obseden z jazzom in v krogu z drugimi bolj ali manj znanimi mlajšimi, a že dovolj prekaljenimi jazzisti. Na površju in s tem v ospredju zvoka, kot pripovedna moč, prevevajo trobenti, saksofoni in pozavna. Prisotne so še klaviature (klavir, orgle, rhodes), ki seveda ne morejo ostati zgolj spremljava. Oba temelja - boben, kontrabas, ki sta v resnici sicer bolj na površju kot se zaradi same narave glasbe zdi, pokažeta vso svojo avtonomno in ustvarjalno moč šele, ko se površje umiri, ko nastopi solo, kakopak. Plošča je kljub orto jazzovskim prijemom, ki ne morejo in ne smejo izostati, več kot dovolj zanimiva in poslušljiva, čeprav zahtevna, tudi za tiste, ki jazza sicer ne zmorejo povsem. Je namreč igriva, dinamična, s pozitivno izpovednostjo in hitrim prehodom v uho. Pa vendar ostaja primerno globoko. In komur bi primanjkoval vokal, si lahko na koncu postreže z bonusom, ki zadovolji ves apetit za nazaj in naprej.
...............................................................................................................
revija Muska, 2003, avtor zapisa Mario Batelić
pestrost jazzovskih "šol" na Slovenskem je v zadnjem letu ponudila tudi ustrezno diskografsko izbiro. Med bolj zanimive in intrigantne sodi album How about that!? basista Roberta Jukiča. Njegov izdelek je toliko bolj zanimiv, ker Jukiča, čeprav ni novinec v glasbenem svetu, doslej nismo poznali kot jazzerja. Jukič se je doslej udinjal skoraj izključno pri poprockovskih zasedbah, katerih imena (kaj čele glasba, na primer zasedb, kot sta Nude in Funk you, ter igranje v spremljevalnih zasedbah Petra Lovšina in Anje Rupel) pri večini ljubiteljev jazza nemara vzbuja sum ali vsaj dvom v njegovo početje. A bojazni so odveč; how about that!? je polnokrven jazzovski album, ki resda ne pomeni svetovnega presežka, vendar pa je za domače razmere hvalevreden dosežek. Četudi je godba v večini primerov mainstreamovski jazz, navdušuheta zanos, s katerim je posneta, ter domiselnost aranžmajev, ki da starim oblikam novega duha. Jukič je okoli sebe zbral devetčlansko zasedbo (dva trobentača, tri saksofoniste, pozavnista, pianista in bobnarja), katere igranje odseva ljubezen do jazza. In poznavalstvo, kajpak, saj večina vpletenih, vključno z jukičem, študira na jazzovskem oddelku univerze za glasbo in upodabljajočo umetnost v gradcu. in vendar je duh glasbe, ki preveva jukičev jazzovski prvenec, daleč od kakšne akademske zapetosti ali zatohlosti. čeprav je slišati tudi nekaj nastavkov, ki peljejo v svobodnejše, drznejše igranje, še zlasti v skladbi s programskim naslovom r u free?, ki namiguje, da jukič - ki je razen skladbe oleo sonnya rollinsa sam napisal vse skladbe, jih aranžiral ter album tudi produciral - pozna tudi manj konvencionalne oblike in se želi preizkusiti v njih. upajmo, da bodo tudi te našle več prostora na njegovih prihajajočih izdelkih in da bo tokratni koncert v jazzovskem abonmaju, na katerem si bo jukičev kvintet oder delil z vandermarkovo peterico, našim mladim jazzerjem pomenil potrditev na albumu izkazanih kompetenc ter izziv za še bolj vsestransko muziciranje.
